O prezračevanju doma nisem nikoli razmišljala resno. Odpreš okno, zapreš okno in to je to. Tako sem živela leta, dokler se nisem preselila v novejše, bolj zatesnjeno stanovanje. Na začetku je bilo vse videti idealno – toplo, tiho, brez prepiha. A po nekaj mesecih sem začela opažati, da je zrak težak, zjutraj postan, vlaga v kopalnici pa se zadržuje dlje, kot bi se smela. Takrat sem prvič slišala za rekuperacija.
Sprva sem bila skeptična. Zdelo se mi je, da gre za še eno tehnično rešitev, ki jo prodajajo kot nujno, v resnici pa ni zares potrebna. A ko sem se začela pogovarjati z ljudmi, ki jo že imajo, se je slika spremenila. Skoraj vsi so poudarili isto stvar: razliko v zraku. In prav zrak je bil tisti, ki me je najbolj motil. Tako sem se odločila, da rekuperacija vsaj raziščem bolj poglobljeno.
Ko sem razumela, kako sistem deluje, mi je postalo logično. Stalno prezračevanje brez odpiranja oken, menjava zraka brez izgub toplote. Kar me je najbolj prepričalo, je bilo dejstvo, da rekuperacija ne pomeni hladu ali prepiha, ampak ravno nasprotno – konstantno svežino. Odločitev ni bila impulzivna, a ko je bila sprejeta, nisem dolgo oklevala.
Prve dni po vgradnji sem bila pozorna na vsako spremembo. In spremembe so bile zelo hitro opazne. Zjutraj ni bilo več tistega težkega občutka v prostoru. Kuhanje ni več pomenilo vonjav, ki ostanejo ure in ure. Tudi spanec je bil bolj miren. Takrat sem zares razumela, da rekuperacija ni luksuz, ampak podpora kakovosti bivanja.
Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem se na sistem hitro navadila. Tako zelo, da sem čez čas pozabila, da sploh obstaja. In ravno to je zame znak dobre rešitve. Deluje v ozadju, brez hrupa, brez razmišljanja. Rekuperacija je postala del doma, ne nekaj, kar bi me vsakodnevno opominjalo nase.
Če bi morala izkušnjo povzeti z eno mislijo, bi rekla takole: svež zrak ni razkošje, je osnova. In rekuperacija je način, kako to osnovo dobiš vsak dan, brez kompromisov.