Odkar pomnim je bil dedek lovec. Njegova stara, obrabljena puška je visela na častnem mestu nad kaminom v dnevni sobi, ob njej pa fotografija babice, ujeta v tistem večnem trenutku nasmeha, ki ga zdaj pogrešamo vsak dan. Po njeni smrti se je dedek nekoliko zaprl vase, pa vendar je gozd ostal njegovo novo zatočišče, lov pa njegov način, kako se spet povezati z življenjem.
Vsako jutro je vstal še pred sončnim vzhodom, oblekel zeleno maskirno jakno, si poveznil kapo z našitkom njegove lovske družine in si pripravil črno kavo v kovinski termovki. Nato je sedel v svojega džípa in se odpeljal tja, kjer je tišina govorila več kot besede. V gozdu sem neviden, je pomislil, tam ni treba razlagati, kako se počutiš. Drevesa te enostavno razumejo. Tudi lov ni bil samo iskanje plena, bil je ritual, stik z naravo, ki mu je po babičini smrti nudil edini pravi občutek miru. Ko je sedel v opazovalnici in opazoval srne na robu jase ali pa lisico, ki se je tiho prikradla mimo, se je zdelo, da v tistem trenutku svet spet diha pravilno. V družini smo vedeli, da mu lov pomeni več kot le hobi. Počutil se je pomembnega, kot varuh narave, kot del življenjskega kroga. Sam je pogosto poudarjal, da pravi lovec ne strelja brez potrebe, da le opazuje, beleži in varuje. Ko se lov konča, pa se domov vrne z novimi zgodbami o jelenih, ki so se prikradli v megli, o zajcu, ki mu je pobegnil tik pred nosom in o ptici, ki je sedela le meter stran in ga gledala, kot bi ga poznala.
Ko sem ga enkrat vprašal, zakaj še vedno hodi na lov, čeprav pogosto ne ustreli ničesar, se le nasmehnil ter odgovoril, da tam med drevesi začuti, da še vedno nekaj pomeni. In ko veter zapiha skozi veje, mi je, kot da slišim babičin glas. Gozd ga je poslušal, ko ga nihče drug ni mogel razumeti. Če vas je zgodba spomnila na tihi mir med drevesi in razmišljate o svojem naslednjem potepu v naravo, preden se odpravite, preverite ponudbo primerne opreme.