Ko sem bil majhen, sem vedno občudoval očetovo ročno uro Montblanc. Zanj ni bila le ura, ampak simbol nečesa večjega: uspeha, elegance, predvsem pa spomin na pomemben trenutek njegovega življenja. Oče jo je namreč prejel ob pomembni obletnici svojega dela in od takrat je ni nikoli snel z zapestja. Kot otrok sem ga pogosto opazoval, kako vsako jutro previdno namesti uro, preden odide od doma, in vsak večer skrbno obriše njeno ohišje.
Vedno mi je govoril, da prava ura ni le naprava za merjenje časa, temveč odraža človekov značaj in odnos do življenja. Dolgo časa tega nisem zares razumel, saj sem mislil, da je ura zgolj lep dodatek, morda modni simbol, a nič več od tega.
Ko sem dopolnil osemnajst let, je oče nekega večera vstopil v mojo sobo in mi podal majhno škatlico. Ko sem jo odprl, sem v njej zagledal čudovito ročno uro Montblanc. Bila je zelo podobna njegovi, le malce modernejša, a prav tako elegantna. Z nasmehom je rekel: Zdaj je čas, da tudi ti nosiš uro, ki te bo spominjala na tvoje lastne življenjske mejnike.
V tistem trenutku sem prvič začutil, kaj pomeni imeti nekaj tako posebnega. Ta ročna ura Montblanc ni bila le darilo, bila je zaupanje, povezanost in odgovornost, ki mi jo je oče predal. Od tistega dne naprej sem jo nosil vsak dan. Spremljala me je ob maturi, na moji prvi zaposlitvi in kasneje tudi ob rojstvu hčerke.
Vsakič, ko pogledam svojo uro, se spomnim očetovih besed in številnih trenutkov, ki jih je zaznamovala. Montblanc ni samo predmet, je zame kot osebni dnevnik, ki beleži pomembne dogodke mojega življenja. Prav zato zdaj razumem očetove besede in res ni pomembno samo, koliko je ura, ampak predvsem, kako izkoristimo čas, ki ga imamo na voljo.
Upam, da bom nekega dne to isto sporočilo lahko predal tudi svojemu otroku, skupaj s to dragoceno uro.…