Končno težko pričakovana nedelja. In to sončna. Super. Planirala sva, da če bo lepo vreme, peljeva najinega kosmatinca malo v naravo. Da porabi odvečno energijo, ki se mu je nabrala čez teden, ko gre samo na kratke sprehode okrog bloka. Dopoldan na bližnji hrib, pozno popoldan pa ne nedeljsko kosilo k tašči. Tako se zgodaj dopoldan odpravimo. Naš kuža veselo poskakuje in maha z repom. Kot da bi vedel, da prihaja njegov dan. Da se bo lahko pošteno znorel. Izbereva kraj, kjer pričakujeva, da ne bo dosti ljudi. Psa spustiva z vrvice, da lahko prosto teka naokrog. Kakšno veselje. Se podi za gozdnimi ptiči, preganja ježke in laja na njih, ko se zvijejo v klobčič. Vsaki grm, vsako travico obvezno povoha in markira. Pravi gospodar gozda je danes.
Pridemo do majhnega potočka, ki veselo žubori skozi gozd. In že dirja po strugi gor in dol, da voda šprica na vse strani. Še cel teden ne bo ribic v potoku, tako jih je prestrašil s tem svojim tekanjem gor in dol. Ves premočen se začne valjati po travi in listju, tako da na koncu zgleda kot kakšen komandos na tajni nalogi. Zaradi dolge dlake, ki jo ima, je ves obdan z vejicami smrek in listjem. Veselo se otresa, vendar vsega ne spravi s sebe. Na kocu repa mu je ostala majhna vejica jelke. Pri poizkusu, da jo spravi dol, se nenehno vrti v krogu, z glavo na svojem repu. Po par krogih pa se ves zadihan nemočno zgrudi na tla. Oba nasmejana stopiva do njega in mu pomagava očistiti ves kožuh in rep. Po odličnem kosilu, sedimo v dnevni sobi in gledamo slike in kratke filmčke, ki sva jih naredila na dopoldanskem izletu. Kaj smeha je bilo. Na teh posnetkih je še lepši kot je v resnici. Pravi mali pasji maneken. Proti večeru se rahlo utrujeni, vendar zadovoljni, vračamo proti domu. …